PR ni samo tehnična stvar

Komuniciranje z javnostmi ni samo tehnična rešitev, ki se kot storitev prodaja drugim. No, lahko je, vendar je potem tako tudi vzeta. Če pa vključimo v njo čustva in oblikovanje čustev pa komuniciranje dvignemo na povsem nov nivo. Damo mu namreč globino, ki jo z naključnim tehničnim podajanjem informacij za trg ne moremo doseči.
Čustva plovejo po svetu non-stop in so tam, ker jih ustvarjamo mi ljudje. Če je čustveno oblikovanje sporočil prepuščeno stihiji, se tako tudi obnašajo na trgu. Vsako sporočilo namreč nosi čustva tistega, ki jih je ustvaril in to ne samo tista trenutna, torej tista s katerimi jih je ustvarjal v trenutku stvaritve. Če smo pozorni lahko pod vso čustveno veličino, ki jo čutimo na površju izdelka zaznamo še nekaj drugega, kar nam velikokrat ne odgovarja, če zadeva ni opremljena s čustvi kot bi to moralo biti.
O čem govorim? Govorim namreč o tem, da ima ta, ki ustvarja včasih še težave doma z ženo ali možem, z otroci, s starši, pa z avtom, pa v glavi se mu mota tudi preminula draga mu oseba, pa dogodek izpred pet let, pa iz otroštva… Vsi ti namreč imajo čustveni naboj, ki se bolj ali manj izraža v naših kreacijah in vsakdanu. Govorim o tem, da če smo pozorni, da je možno zaznati tudi to.
Govorim pa tudi o subtilnem načinu zaznavanja oz. o subtilnih čustvih, o čem se pravzaprav pri komuniciranju in marketingu gre. Ali ni tako? In vse to kar mi smo, vse kar smo zdaj in vse kar smo kdajkoli bili, vse to je v čustvih, ki jih oddaja izdelek, ki smo ga naredili. Komuniciranje torej ni le tehnična rešitev oz. tehnični postopek kako nekaj narediti, da bo pravilno izpeljano. Ne, mnogo več je.
Nihče nas nikoli ni učil kako delati s čustvi, nihče nam nikoli ni povedal tega. Kako pa le, če tudi oni niso vedeli tega? A vendar, to je zelo pomembno. Sicer pa, boste rekli, sedaj že je kar je. Smo kar smo in to ne moremo spremeniti. No temu ni čisto tako kot vi to mislite. Nemogoče je z vidika znanstvene obravnave problematike, a čustva so edina na katera imamo vpliv mi sami. Edina so, ki jih lahko oblikujemo kot to sami želimo.
Kako pa, boste vprašali? No, nobene potrebe ni, da v sebi še naprej treniramo tista čustva, ki ne podpirajo ne nas, ne tega, kar v življenju počnemo tako s prijatelji kot v službi. Dobro je spremljati kako se počutimo pri katerem izrazu ali prejetju sporočila in spremenimo odziv nanj na tak način, da bo podpiral nas in to kar mi smo. Torej, če nekaj želimo izraziti jezno ali smo jezni, ko nekaj sprejmemo kot informacijo lahko čustvo, ki ga začutimo vedno spremenimo, da bo takšno, ki nas bo podpiralo v življenje. A spet… Kako pa?
No, naj vam povem, da to ne gre na način kot je mogoče vajen kdo izmed vas, s potlačenjem namreč, kajti če potlačimo, bo zadeva privrele na površje, če že ne v vsakdanjem dogodku, pa v kreaciji, ki smo jo ustvarili. Vse kar smo ustvarili odraža nas same, in torej tudi to kar smo potlačili, saj je tudi to del nas samih. Seveda pa tudi ne z odvrnitvijo pozornosti od tega, saj je to isto, kot bi ignorirali pomemben del nas samih, ki nam želi nekaj povedati. Kako bi se torej počutili, če bi vam jetra sporočala, da ste jezni in bi se obrnili stran in bi začeli spraševati soseda o vremenu?
Če tega še niste začutili oz. ozavestilil je morda čas, da se tudi soočite s tem, ker to le pomeni ignoriranje sebe in svojih lastnih potreb zaradi zunanje potrebe, da bi nekaj storili v fizičnem svetu. To ljudje počnemo ves čas. Ko smo žalostni, se počutimo prazno ipd., namesto, da se soočimo s čustvom, sežemo po hrani in na koncu je rezultat, da smo potešeni v telesu, v čustvih, pa zadeva ostane potlačena in privre na površje v najbolj nepričakovanih situacijah.
Koko torej? Edina pot, da čustva spustimo ven je enaka kot če želimo duha spustiti iz stekleničke. Torej, odpreti stekleničko, v našem primeru usta, motoriko in izražanje in čustvo izraziti, ga spustiti ven. Le v takšnem primeru čustvo več ne bo bremenilo ne nas, ne naših kreacij.

http://www.custveniinzeniring.si/

Proizvodna veriga in čustva

Sploh ni važno ali daš nekaj v sebe ali pa na sebe. V vsakem primeru postajaš to, kar tisto je. Še več, tvoje trenutno razpoloženje je prav tako odvisno od tega, kar imaš na ali v sebi pa kjerkoli že si. Se spomnite amuletov oz. stvari, ki vam dajejo pozitivni odnos in upanje v uspeh? Vse kar pojemo ali imamo oblečeno ali kjerkoli v našem obsegu vpliva na tudi na druge ljudi. Torej tudi jezni zaposleni vplivajo na razpoloženje direktorja in celotnega managementa, to se pa odraža tudi v samih izdelkih s katerimi so zaposleni še bolj v stiku.
Če je nekdo, ki kuha jezen, pušča svojo jezo v hrani, podobno pa je tudi z izdelki, ki jih izdelujejo zaposleni. Če so jezni, utrujeni, brezskrbni ipd. vse to ostaja v končnih izdelkih. Še več, k temu še dodajajo vsi distributerji in seveda prodajalci. Se vam je že zgodilo, da ste stopili v trgovino in zaznali jezen ali zaskrbljen izraz prodajalca?
Če je razpoloženje osebe, ki rokuje z izdelki drugačna od čustev s katerimi želimo, da naše izdelke sprejmejo kupci, se čustva teh oseb vtiskajo v same izdelke. To je zelo podobno vzgoji staršev. Če so starši ves čas zaskrbljeni, utrujeni in jezni, ko otrok živi še pri njih, se to tudi na nek način odraža na otroku. In ne govorim samo o vizualnih lastnostih, temveč o značajskih. Podobno je z vsem kar izdelamo, mogoče je razlika le v tem, da izdelke ponavadi izdelujemo krajši čas, kot oblikujemo osebnost otroka. Vendar pa je kultura podjetja tista, ki jo izdelki nosijo v sebi že od nastanka naprej, to pa potem absorbirajo skozi celoten proces prav do kupca. Si predstavljate kaj vse govorijo izdelki kupcu? In to ni ponavadi ravno tisto, kar mu želimo o izdelku sporočiti.
Res je, izdelki so po navadi mrtva stvar, no vsaj tako se zdi, dočim je hrana živa. Psi imajo čustva, srne imajo čustva, tudi svinje. Ko greste v gozd ali čutite mir? Gozd vas obdaja s čustvom miru. Ste že kdaj opazili v trgovini, da vam nek izdelek vzbuja iz nekega razloga gnus, čeprav nimate odklonilnega odnosa do njega. No, na tem izdelku zaznavate čustva, ki niso samo tista, ki vam oblikujejo njegovo podobo v vašem umu in čustvih. Ali pa dva enaka izdelka, od katerih je levi drugačen kot desni in ne veste zakaj.
Tu so na delu čustva, tista, ki niso samo enaka podobi, ki jo zaznavate v medijih. V medijih vam pogosto neki igralci zaigrajo reklamo in vanjo vložijo svoja čustva, kar potem vpliva na končne uporabnike, kar pa pogosto nima nobene zveze s tem, kakšno zgodbo so prišli povedat izdelki uporabnikom, kajti tudi ti igralci nosijo znotraj sebe neka zavestna ali potlačena čustva, ki jih končni uporabnik čuti.
To je marketing, igra s čustvi. Vendar pa je dobro premisliti katera čustva želimo, da naš izdelek odseva, ne glede na to, kar o njem govori reklama. Kajti, če naš izdelek seva žalost in trpljenje izdelovalcev ter jezo prodajalca, pa čeprav na zelo subtilnem nivoju, to vpliva na razpoloženje končnega uporabnika. In ne samo nanj, temveč na celotno verigo, ki ima opravka z izdelkom, kar pa je še tolikanj bolj pomembno, ko govorimo o marketinško-komunikacijskih izdelkih.

http://www.custveniinzeniring.si/

Ko se marketing in duhovnost srečata

Vsak nekaj zaznava. Nekateri na zavestnem nivoju, nekateri ne. A oboji, tako tisti, ki delajo s posredovanjem marketinških sporočil, kot tisti, ki delajo z zdravilnimi ali kakršnimi koli drugimi energijami, delajo z nečim, kar je za večino nevidno. Nekateri v reklamah čutijo prizadetost in strah, drugi spet ne. In podobno je pri energiji.
Vsak človek se je že kdaj v življenju soočil s kakšno čudno, nerazumljivo stvarjo. Včasih jo je spremljalo tudi kako zavestno novo čustvo, ki ga ni začutil še nikoli. Definitivno pa takrat, ko smo prvič privekali na fizični svet, ob porodu namreč. Tega se seveda največkrat ne spominjamo. Vendar pa je že takrat bil določen začeten nivo našega zavestnega zaznavanja sveta in kdor je želel je lahko to zaznavo uril ter postajal v njej boljši in boljši, kdor ne, pa pač ne. A največkrat je bilo življenje tisto, ki nas je postavilo pred urjenje naše zaznave in čutenja.
Tako so tisti, ki imajo bolj izostrene čute, imeli veliko priložnost, da so le-to skozi svoje okolje, bližnje in daljne, pilili do te mere, da je sedaj na tem nivoju kot je sedaj. In sedaj jo seveda s pridom lahko uporabljajo pri tem kar počnejo in seveda v življenju na sploh. To jim je tudi dalo »konkurečno« prednost, da so v življenju lažje prišli do tistega, kar jim je omogočala njihova zaznava samega sebe.
Če so torej bili plahi, jim je življenje največkrat postreglo s premnogimi priložnostmi v obliki ljudi in dogodkov, da so lahko to izurili do te mere, da so sedaj lahko drugačni in si izbirajo situacije in dogodke, ki jih ne plašijo ter jim hkrati nudijo želeni nivo zadovoljstva. Če so seveda izkoristili priložnost življenjskega treninga. In če ne, ni nič narobe, razlika je le v tem, kaj si prvi dovolijo in drugi ne.
Podobna zgodba je z duhovnostjo, duhovnimi ljudmi. In tukaj ne govorim o tistih, ki iz glave stresajo duhovne nauke, živijo pa ne po njih, temveč o tistih, ki s svojim poglobljenim razumevanjem sveta na njem puščajo takšne in drugačne odtise. Eni delajo kot zdravilci, drugi čistijo naravo in prostore, tretji manipulirajo z ognjem, četrti oblikujejo čustva…. A če pogledamo, oboji, tako ljudje iz marketinga, kot tisti iz vrst duhovnosti delajo z nečim, kar je očem nevidno, z nečim, kar se samo čuti.
In kaj to nekaj je? To nekaj je nevidna substanca vesolja, ki se lahko poimenuje življenje, lahko jo tudi poimenujemo energija, ali pa čustva… Vse namreč, kar se odvija na nevidnem nivoju, se čuti in kot takšno nosi s sabo nek občutek. Če smo pozorni, ga lahko zaznamo. In ravno ta občutek je tisti, ki nam prinese prednost v čemerkoli že to počnemo.
Vsi smo že imeli te izkušnje. Morda samo notranji občutek v šoli ali pri punci, fantu. Ali pa glede vremena. A vse to se nam zdi preveč, da bi lahko zaupali in verjeli, da se to res dogaja. Tisti pa, ki so se naučili slediti in zaupati sebi in temu, kar čutijo, tisti pa so veličastni v tem kar počnejo.
Oboji torej, tako ljudje iz marketinga kot duhovneži, zdravilci, zaupajo in sledijo temu kar jim govori občutek, kajti občutek je glavno vodilo našega ravnanja v svetu. In tisti, ki se tega zavedajo vedo tudi kako prikrojiti to nevidno kar ustvarjajo, da bo prebudilo želeni učinek v tistem, ki to opazuje ali je kako globlje vpleten v dogajanje. Razlika je le v tem, kakšno orodje za to kateri on njih uporabi, da prebudi izkušnjo znotraj teles tistih, ki so udeleženi v dogajanju.

http://www.custveniinzeniring.si/