Vas boli kdaj glava, ko pregledujete vašo domačo stran? No, razlog ni v slabem vremenu. Ne, ta tiči drugje. Vsaka domača stran namreč vsebuje čustva tistega, ki jo je ustvaril, seveda pa v največji meri tistega, ki z njo upravlja oz. jo ureja. K vsemu skupaj pa še pripomore javnost. Naj razložim…
Vsi ni oddajamo neka čustva, ki so odvisna od našega počutja. Če se počutimo slabo, smo jezni, oddajamo tudi taka čustva in drugi to lahko čutijo. Drugi ljudje lahko vedno začutijo kaj se kuha v naši notranjosti. No, ne čisto vsi z enako jasnostjo in intenziteto, kar je seveda odvisno od našega življenjskega treninga, a čisto vsi zaznavamo nekaj.
Nekoga od nas v takšni situaciji boli glava, nekdo je preprosto v naši bližini jezen, drugi spet se počuti otopelega, a ko se premaknemo iz bližine tistega, kjer se tako počutimo samo s pozornostjo nas to občutje mine. In to že lahko pomeni samo, da se sprehodimo malček po vodo ali odpremo okno.
Takšne in drugačne situacije glede našega počutja so nam dobro znane. Kolikokrat nam je bilo v prostoru težko in smo se čudno počutili, ko pa smo odprli vrata oz. okna, pa nas je minilo. Ne, ne gre se samo za čisti zrak. Gre se predvsem za to, da lahko tisto, kar se nahaja v prostoru gre ven in da pride nekaj novega, svežega notri. Zrak torej ven, zrak torej not.
A ne gre se samo za zrak. Gre se za mnogo več, gre se za čustveni naboj, ki je v zraku. Ta se sprosti ven in preprosto odplava, drugi, sveži zrak, neobremenjen s čustvi pa vstopi v prostor. Uh, kakšno olajšanje.
Vsa čustva se nekje shranijo. Na svetu smo imeli pred časom zelo dobrega znanstvenika, ki je pokazal in dokazal, da se energija ne uniči, lahko le spremeni svojo obliko. Ko torej ustvarjamo, ustvarjamo znotraj našega telesa neka čustva in slikarji dajo čustva v sliko, pesniki v pesem, pevci v melodijo, in tudi vsi ostali… Damo jo v to kar pač ustvarjamo.
Če torej ustvarjamo pito ali pa kosilo damo čustva v to kar pač pripravljamo in to se da tudi zaznati, ko hrano vnašamo v naše telo, tudi ko je nekdo umrl je ozračje polno žalosti ker je prostor preprosto prepojen z žalostjo in če gremo v mrliške vežice lahko začutimo tam ogromno žalosti. Ali pa na krajih kjer je v mukah umrlo mnogo ljudi. In ne, ne gre se samo za to ker mi mislimo, da se je nekaj zgodilo tam in se zato počutimo žalostni. Ne, v prostoru dejansko čutimo ta čustva, ki so tam ostala od teh, ki so jih ustvarili.
Tako pa je tudi z domačo stranjo na internetu in pa seveda tudi z vsem drugim. Dva istovrstna izdelka lahko dajeta drugačen občutek in ravno tako dva človeka. Internetne strani so ravno tako kot vse drugo idealen kontejner za čustva. Ste že kdaj opazili, da se nekega človeka drži sloves takšen in takšen, a ko ga spoznaš vidiš, da je v bistvu drugačen? No, tudi tukaj se gre za čustva. Ko ga gledaš od zunaj, čutiš v največji meri čustva, ki so nanj prilepljena s strani okolice, ko pa ga spoznaš, pa čutiš to kar je pravzaprav ta človek.
Vsak izdelek je takšen kot človek. No, ne ravno, ker ne ustvarja svojih lastnih čustev. Vsak izdelek le oddaja tista čustva, ki so vanj položena. In prvi, ki jih vanj položi je tisti, ki ga je izdelal. Torej če on trpi, je jezen, žalosten ipd. je s takšnimi čustvi tudi napolnjen izdelek in se ga da kot takšnega tudi začutiti. Potem pa še pridejo v izdelek čustva vseh njegovih upravnikov in tistih, ki ga polnijo z vsebino, pa seveda še javnosti, ki ima o izdelku takšne in takšne predstave in na koncu je izdelek velikokrat malček drugačen kot bi naj bil.
In tukaj ne govorim o njegovi zunanji podobi. Fizično je še vedno enak. Govorim o njegovi čustveni podobi. Izdelek začne oddajati in oddaja čustva, ki ne podpirajo tega, ki ga izdeluje, predstavlja in prodaja, da bi lahko z njim dosegel cilje, ki jih želi. V takšen primeru je dobro, da izdelek očistimo vseh čustvenih bremen, kajti s tem, ko bo prost čustvenih bremen ne bo več odvračal od sebe pogledov in navdušenja naših potencialnih strank, če pa ga bomo še čustveno oplemenitili pa bo učinek prijetnejši za obe strani.
http://custveniinzeniring.si/
sreda, 21. december 2011
sreda, 14. december 2011
Ko uporabniki sledijo proizvajalcem
Je že res, da proizvajalci ustvarjajo potrebe. Pa je to popolnoma res? No razglejmo se malo. Nekdo nekaj kupi, ker to rabi ali kot bi rekel moderen marketing, ker ima v glavi predstavo, da to rabi. No, verjetno je temu res tako, če pogledamo iz perspektive tistih, ki so oblikovali marketing, a v ozadju nakupnega povpraševanja je nekaj čisto drugega.
Vsak človek ima v sebi neke čustvene potrebe. Nekaterih se zaveda, nekaterih spet ne, a v končni fazi to za ta članek sploh ni pomembno. Važno je le, da te potrebe obstajajo. In marketing, marketing je le tisti, ki markira ta čustva, da so za uporabnika bolj opazna, da jih bolje vidi v poplavi vseh čustev, ki ga prevevajo v določenem trenutku.
Izdelki proizvajalcev namreč zapolnjujejo čustveno vrzel znotraj uporabnika, ki je tam že bila od nekdaj. Ljudje se počutimo neljubljeni, nemočni, utrujeni… počutimo se pa tudi obratno. A za namen tega članka bomo šli po poti teh »negativnih« čustev.
Ta za človeka tako neželena čustva v njem obstajajo že od daleč, daleč nazaj, v preteklost, ko nismo dobili dovolj tistega v svoji primarni družini, kar smo potrebovali, pa najsi je to bila pozornost, veljava, priznanje ali karkoli drugega. Vse to je pustilo odtise v naši podzavesti in vse to smo prinesli iz preteklosti s sabo, vse to vpliva na nas še sedaj.
A čustva niso mogla zginiti le tako kot kafra, če jih nismo predelali v svoji psihi. Lahko smo jih le potlačili, če se nismo na primeren način soočili z njimi in seveda so ta čustva potonila globoko v našo podzavest. In kaj počne kakršna koli oblika odnosov z javnostmi, vključno z marketingom? Samo pritisne na gumb…
In ko pritisne na gumb pridejo na površje vsa ta nezadovoljena čustva, ki jih nosimo v sebi že od nekdaj, da se lahko sedaj soočimo z njimi. Mnogi od izdelkov nam omogočajo s tem kar oddajajo kot svoja čustva, da se zazremo dosti globlje v sebe, če to želimo in gremo potem pozdravljeni preteklosti in preteklih čustvenih ran naprej. Vendar pa je zunanja podoba izdelkov največkrat tista, ki premami to kar je njihova sporočilna vrednost in ljudje čutimo nekaj povsem drugega, saj se osredotočamo na zunanjost.
Do pred kratkim. Do pred kratkim pravim, ker se je svet začel spreminjati in to tako hitro, da so se ljudem odprle čustvene zaznave še bolj, kot so kdajkoli bile in ljudje so začeli čutiti v globino. Bolj so začeli zaznavati sebe in okolico ter to kar jim okolica sporoča. In na svetu so se začele dogajati spremembe, tektonski premiki, če že tako želite.
Ljudje so začeli slediti temu kar čutijo, ne več temu, kar jim govori govorica zunanjega sveta. Dogajajo se spremembe na globalnem ekonomsko-političnem parketu, dogajajo se spremembe znotraj gospodarstev, dogajajo se spremembe znotraj individualnih gospodinjskih in družbenih celic. Zadeva je postala resna.
Ljudje vedno bolj želijo zadovoljevanje lastnih čustvenih potreb skozi to kar jim ponuja okolica na način, ki je vedno bolj specifično prilagojen njim. In prav je tako, saj bodo le na tak način dobili tisto, kar si zares želijo. A se vam ne zgodi, da se včasih vprašate kako bi se počutili, če bi kupili nekaj drugega, ne to kar ste kupili? No jaz sem se.
http://www.custveniinzeniring.si/
Moderne potrebe
Potreba je znotraj tebe, če ji slediš. Komurkoli slediš imaš neko potrebo. Dokler… Dokler ne sprevidiš in ko sprevidiš takrat veš, da je to bila le potreba. In od takrat naprej lahko hodiš za nekom, ker ti je zabavno.
Vsak od nas se je rodil »nepopisan« s potrebami. V potrebe je človeško življenje postavil koncept definicij. Abstraktna forma, ki nima nič skupnega s tem kar se v resnici dogaja. Neka zgodba, ki jo je nekdo povedal in jo zdaj trobijo že vsi, ki so jo kdajkoli slišali in ji začeli verjeti. »Ljudje smo hodeče potrebe…«
Vendar pa je resnica nekolikanj drugačna. Kaj če bi se rodili v družbi, kjer ne bi izražali potreb temveč le naklonjenost, ljubezen. Do njihovega izraza niti ne bi prišlo, vse dokler, dokler ne bi srečali nekoga s potrebo. In ko bi nas ta naučil potrebe, bi že imeli definicijo potrebe, ki bi jo potem širili naprej kot kakšno dogmo, posledica tega pa bi bile takšne ali drugačne.
A ključno tu je tole, da bi se ideologija potrebe začela širiti in širila bi se tako dolgo, dokler ne bi postala preveč očitna in bi jo nekdo začel opisovati. Tako bi dobili prvi »znanstveni« termin in obrazložitev, kaj se sploh dogaja. »Znanstveni«, takšen, ki ga je nekdo drug povedal, da drži za nas same.
Vam je kaj znano? Vse kar smo, smo namreč naučeni o nas samih. Le malo je takšnih, ki so popolnoma samosvoji, neobremenjeni z definicijami. In resnici na ljubo, tem niti ni mar za definicije, kajti, ko pride do nje se najprej prepriča, kaj čuti ob njej in če mu ni pogodu pač naredi tako, da mu življenje bo pogodu.
In to se je začelo dogajati s potrošniki. Ne moremo namreč definirati nečesa, kar je že po naturi brez definicije in ga sama definicija omejuje. No, lahko za nekaj časa, a potem le sprevidi, da to ni prava pot, saj je vse kar je bil naučen le zgodbica za lahko noč in včasih velja, včasih ne in da je čas, da gre po poti svojih lastnih občutkov.
In hvala bogu, da je bila definicija marketinga v preteklosti takšna, da je potrebno ustvarjati potrebe in jih zadovoljevati, če ravno jih marketing ravno ni ustvarjal. Kar pa je naredil pa je bilo pravzaprav tole…
V ljudeh so posamezniki s subtilnim zaznavanjem zaznali to, kar ljudje potrebujejo, da bodo bolj videli, kdo sploh so oni sami. Marketinški pristopi so torej identificirali »potrebe« ljudi, za katere so dobili jasne signal, da jih je potrebno zadovoljiti, da bodo skozi zadovoljevanje le-teh ljudje bolje lahko spoznali oz. prepoznali kdo sploh so.
In ljudje so to spoznali v zelo kratkem času. Obdobje od pojava trženja je minilo zelo hitro in med tem časom je sam sistem ustvarjanja potreb ustvaril neka nova »znanstvena« spoznanja, ki vedno bolj kažejo na človekovo individualnost. Poglejmo kvantno fiziko, na primer…
Ljudje smo začeli zaznavati svojo individualnost malček drugače, kot smo jo v preteklosti. Stvari, ki so nam odgovarjale takrat nam sedaj več ne, tudi pristopi kako do njih so se spremenili . Ljudje izražajo, mirno ali malo manj mirno, proteste proti tistemu, kar »zadovoljuje« njihove potrebe in njihove izbire gredo drugam kot so šle v preteklosti.
Ljudje smo začeli čutiti našo individualnost, to, kar pa si zares želimo sami zase. Vedno manj postaja pomembna blagovna znamka izdelka in vedno bolj njena osebna korist. Ne pravim sicer, da množična potrošnja in množični marketing ne uspeva več, a vedno manj. Ljudje imajo »poln kufer tega, da jim že od rojstva naprej govorijo kdo oni so, ko jih izobražujejo v nižji, srednji ali kakršenkoli drugi družbeni razred s svojimi pravicami in dolžnostmi.
Doma te učijo to kar so bili naučeni, saj je po njihovem to »najboljša« izbira tudi za vas, v šoli vas učijo kako morate ravnati, da boste preživeli pod pogoji družbe, mediji,družba, vsi učijo kako živeti pod pogoji družbe. A, kaj pa je družba, če ne spet ena definicija, ki pravi, da »moraš« žrtvovati del sebe, zato, da imaš zadovoljeno neko potrebo, ki jo je tako ali tako ustvarila družba. Smešno, ne.
Ljudje pa si globoko v sebi samo želijo, da bi bili in izražali to kar si želijo sami in tukaj ne govorim o površinskih željah, o teh, ki jih ustvarja naš »racionalni« um. Govorim namreč o željah, ki izbijajo iz globin našega bitja, kajti to so tiste prave stvari, ki jih naše bitje želi doživeti v življenju.
Potrošništvo je del življenja, ideologije so del življenja, verovanja in definicije so del življenja. A del življenja je tudi to, kar mi zares smo. In kaj smo? Smo živi organizem, ki se je prišel igrat, zabavat in učit na Zemljo, na ta svet. In če mu odvzameš njegovo lastno identiteto bo prej ali pozneje prišel do spoznanja, da si sam pravzaprav želi nekaj drugega. In to se je začelo dogajati.
Ljudje so začeli hoditi po svojih poteh, ljudje si želijo okušati življenje na svoj lasten način.
Kaj pa sploh je lasten način? To ni prerivanje, tekmovalnost, postavljaštvo, izražanje moči itn. To je nekaj boljšega. Ljubezen, radost, igrivost, ljubeznivost, dobrohotnost… Nekateri akterji marketinga so že začeli stopicati po tej poti in ljudem začeli ustvarjati očem, nekateri tudi čustvom všečne produkte, ki še vedno »zažigajo« v smislu tega, kar ponujajo. A dostikrat to kar je zapakirano in mamljivo ni to kar ljudje zares potrebujejo, zato radi gledajo in si zapomnijo to kar vidijo, ko pa pride do točke izbire, pa ne izberejo. In veste zakaj? Ker tega ne čutijo.
Pa boste rekli… Produkt je dober, reklama je dobra, zakaj torej? Ker ga ne čutijo. Preprosto ne. In četudi me prepričujete, da so v njih doba čustva, dobri nameni, dobra organizacija, dobra blagovna znamka, vam odgovor dajo ljudje sami.
http://www.custveniinzeniring.si/
PR ni samo tehnična stvar
Komuniciranje z javnostmi ni samo tehnična rešitev, ki se kot storitev prodaja drugim. No, lahko je, vendar je potem tako tudi vzeta. Če pa vključimo v njo čustva in oblikovanje čustev pa komuniciranje dvignemo na povsem nov nivo. Damo mu namreč globino, ki jo z naključnim tehničnim podajanjem informacij za trg ne moremo doseči.
Čustva plovejo po svetu non-stop in so tam, ker jih ustvarjamo mi ljudje. Če je čustveno oblikovanje sporočil prepuščeno stihiji, se tako tudi obnašajo na trgu. Vsako sporočilo namreč nosi čustva tistega, ki jih je ustvaril in to ne samo tista trenutna, torej tista s katerimi jih je ustvarjal v trenutku stvaritve. Če smo pozorni lahko pod vso čustveno veličino, ki jo čutimo na površju izdelka zaznamo še nekaj drugega, kar nam velikokrat ne odgovarja, če zadeva ni opremljena s čustvi kot bi to moralo biti.
O čem govorim? Govorim namreč o tem, da ima ta, ki ustvarja včasih še težave doma z ženo ali možem, z otroci, s starši, pa z avtom, pa v glavi se mu mota tudi preminula draga mu oseba, pa dogodek izpred pet let, pa iz otroštva… Vsi ti namreč imajo čustveni naboj, ki se bolj ali manj izraža v naših kreacijah in vsakdanu. Govorim o tem, da če smo pozorni, da je možno zaznati tudi to.
Govorim pa tudi o subtilnem načinu zaznavanja oz. o subtilnih čustvih, o čem se pravzaprav pri komuniciranju in marketingu gre. Ali ni tako? In vse to kar mi smo, vse kar smo zdaj in vse kar smo kdajkoli bili, vse to je v čustvih, ki jih oddaja izdelek, ki smo ga naredili. Komuniciranje torej ni le tehnična rešitev oz. tehnični postopek kako nekaj narediti, da bo pravilno izpeljano. Ne, mnogo več je.
Nihče nas nikoli ni učil kako delati s čustvi, nihče nam nikoli ni povedal tega. Kako pa le, če tudi oni niso vedeli tega? A vendar, to je zelo pomembno. Sicer pa, boste rekli, sedaj že je kar je. Smo kar smo in to ne moremo spremeniti. No temu ni čisto tako kot vi to mislite. Nemogoče je z vidika znanstvene obravnave problematike, a čustva so edina na katera imamo vpliv mi sami. Edina so, ki jih lahko oblikujemo kot to sami želimo.
Kako pa, boste vprašali? No, nobene potrebe ni, da v sebi še naprej treniramo tista čustva, ki ne podpirajo ne nas, ne tega, kar v življenju počnemo tako s prijatelji kot v službi. Dobro je spremljati kako se počutimo pri katerem izrazu ali prejetju sporočila in spremenimo odziv nanj na tak način, da bo podpiral nas in to kar mi smo. Torej, če nekaj želimo izraziti jezno ali smo jezni, ko nekaj sprejmemo kot informacijo lahko čustvo, ki ga začutimo vedno spremenimo, da bo takšno, ki nas bo podpiralo v življenje. A spet… Kako pa?
No, naj vam povem, da to ne gre na način kot je mogoče vajen kdo izmed vas, s potlačenjem namreč, kajti če potlačimo, bo zadeva privrele na površje, če že ne v vsakdanjem dogodku, pa v kreaciji, ki smo jo ustvarili. Vse kar smo ustvarili odraža nas same, in torej tudi to kar smo potlačili, saj je tudi to del nas samih. Seveda pa tudi ne z odvrnitvijo pozornosti od tega, saj je to isto, kot bi ignorirali pomemben del nas samih, ki nam želi nekaj povedati. Kako bi se torej počutili, če bi vam jetra sporočala, da ste jezni in bi se obrnili stran in bi začeli spraševati soseda o vremenu?
Če tega še niste začutili oz. ozavestilil je morda čas, da se tudi soočite s tem, ker to le pomeni ignoriranje sebe in svojih lastnih potreb zaradi zunanje potrebe, da bi nekaj storili v fizičnem svetu. To ljudje počnemo ves čas. Ko smo žalostni, se počutimo prazno ipd., namesto, da se soočimo s čustvom, sežemo po hrani in na koncu je rezultat, da smo potešeni v telesu, v čustvih, pa zadeva ostane potlačena in privre na površje v najbolj nepričakovanih situacijah.
Koko torej? Edina pot, da čustva spustimo ven je enaka kot če želimo duha spustiti iz stekleničke. Torej, odpreti stekleničko, v našem primeru usta, motoriko in izražanje in čustvo izraziti, ga spustiti ven. Le v takšnem primeru čustvo več ne bo bremenilo ne nas, ne naših kreacij.
http://www.custveniinzeniring.si/
Proizvodna veriga in čustva
Sploh ni važno ali daš nekaj v sebe ali 
pa na sebe. V vsakem primeru postajaš to, kar tisto je. Še več, tvoje trenutno razpoloženje je prav tako odvisno od tega, kar imaš na ali v sebi pa kjerkoli že si. Se spomnite amuletov oz. stvari, ki vam dajejo pozitivni odnos in upanje v uspeh? Vse kar pojemo ali imamo oblečeno ali kjerkoli v našem obsegu vpliva na tudi na druge ljudi. Torej tudi jezni zaposleni vplivajo na razpoloženje direktorja in celotnega managementa, to se pa odraža tudi v samih izdelkih s katerimi so zaposleni še bolj v stiku.
Če je nekdo, ki kuha jezen, pušča svojo jezo v hrani, podobno pa je tudi z izdelki, ki jih izdelujejo zaposleni. Če so jezni, utrujeni, brezskrbni ipd. vse to ostaja v končnih izdelkih. Še več, k temu še dodajajo vsi distributerji in seveda prodajalci. Se vam je že zgodilo, da ste stopili v trgovino in zaznali jezen ali zaskrbljen izraz prodajalca?
Če je razpoloženje osebe, ki rokuje z izdelki drugačna od čustev s katerimi želimo, da naše izdelke sprejmejo kupci, se čustva teh oseb vtiskajo v same izdelke. To je zelo podobno vzgoji staršev. Če so starši ves čas zaskrbljeni, utrujeni in jezni, ko otrok živi še pri njih, se to tudi na nek način odraža na otroku. In ne govorim samo o vizualnih lastnostih, temveč o značajskih. Podobno je z vsem kar izdelamo, mogoče je razlika le v tem, da izdelke ponavadi izdelujemo krajši čas, kot oblikujemo osebnost otroka. Vendar pa je kultura podjetja tista, ki jo izdelki nosijo v sebi že od nastanka naprej, to pa potem absorbirajo skozi celoten proces prav do kupca. Si predstavljate kaj vse govorijo izdelki kupcu? In to ni ponavadi ravno tisto, kar mu želimo o izdelku sporočiti.
Res je, izdelki so po navadi mrtva stvar, no vsaj tako se zdi, dočim je hrana živa. Psi imajo čustva, srne imajo čustva, tudi svinje. Ko greste v gozd ali čutite mir? Gozd vas obdaja s čustvom miru. Ste že kdaj opazili v trgovini, da vam nek izdelek vzbuja iz nekega razloga gnus, čeprav nimate odklonilnega odnosa do njega. No, na tem izdelku zaznavate čustva, ki niso samo tista, ki vam oblikujejo njegovo podobo v vašem umu in čustvih. Ali pa dva enaka izdelka, od katerih je levi drugačen kot desni in ne veste zakaj.
Tu so na delu čustva, tista, ki niso samo enaka podobi, ki jo zaznavate v medijih. V medijih vam pogosto neki igralci zaigrajo reklamo in vanjo vložijo svoja čustva, kar potem vpliva na končne uporabnike, kar pa pogosto nima nobene zveze s tem, kakšno zgodbo so prišli povedat izdelki uporabnikom, kajti tudi ti igralci nosijo znotraj sebe neka zavestna ali potlačena čustva, ki jih končni uporabnik čuti.
To je marketing, igra s čustvi. Vendar pa je dobro premisliti katera čustva želimo, da naš izdelek odseva, ne glede na to, kar o njem govori reklama. Kajti, če naš izdelek seva žalost in trpljenje izdelovalcev ter jezo prodajalca, pa čeprav na zelo subtilnem nivoju, to vpliva na razpoloženje končnega uporabnika. In ne samo nanj, temveč na celotno verigo, ki ima opravka z izdelkom, kar pa je še tolikanj bolj pomembno, ko govorimo o marketinško-komunikacijskih izdelkih.
http://www.custveniinzeniring.si/
pa na sebe. V vsakem primeru postajaš to, kar tisto je. Še več, tvoje trenutno razpoloženje je prav tako odvisno od tega, kar imaš na ali v sebi pa kjerkoli že si. Se spomnite amuletov oz. stvari, ki vam dajejo pozitivni odnos in upanje v uspeh? Vse kar pojemo ali imamo oblečeno ali kjerkoli v našem obsegu vpliva na tudi na druge ljudi. Torej tudi jezni zaposleni vplivajo na razpoloženje direktorja in celotnega managementa, to se pa odraža tudi v samih izdelkih s katerimi so zaposleni še bolj v stiku.Če je nekdo, ki kuha jezen, pušča svojo jezo v hrani, podobno pa je tudi z izdelki, ki jih izdelujejo zaposleni. Če so jezni, utrujeni, brezskrbni ipd. vse to ostaja v končnih izdelkih. Še več, k temu še dodajajo vsi distributerji in seveda prodajalci. Se vam je že zgodilo, da ste stopili v trgovino in zaznali jezen ali zaskrbljen izraz prodajalca?
Če je razpoloženje osebe, ki rokuje z izdelki drugačna od čustev s katerimi želimo, da naše izdelke sprejmejo kupci, se čustva teh oseb vtiskajo v same izdelke. To je zelo podobno vzgoji staršev. Če so starši ves čas zaskrbljeni, utrujeni in jezni, ko otrok živi še pri njih, se to tudi na nek način odraža na otroku. In ne govorim samo o vizualnih lastnostih, temveč o značajskih. Podobno je z vsem kar izdelamo, mogoče je razlika le v tem, da izdelke ponavadi izdelujemo krajši čas, kot oblikujemo osebnost otroka. Vendar pa je kultura podjetja tista, ki jo izdelki nosijo v sebi že od nastanka naprej, to pa potem absorbirajo skozi celoten proces prav do kupca. Si predstavljate kaj vse govorijo izdelki kupcu? In to ni ponavadi ravno tisto, kar mu želimo o izdelku sporočiti.
Res je, izdelki so po navadi mrtva stvar, no vsaj tako se zdi, dočim je hrana živa. Psi imajo čustva, srne imajo čustva, tudi svinje. Ko greste v gozd ali čutite mir? Gozd vas obdaja s čustvom miru. Ste že kdaj opazili v trgovini, da vam nek izdelek vzbuja iz nekega razloga gnus, čeprav nimate odklonilnega odnosa do njega. No, na tem izdelku zaznavate čustva, ki niso samo tista, ki vam oblikujejo njegovo podobo v vašem umu in čustvih. Ali pa dva enaka izdelka, od katerih je levi drugačen kot desni in ne veste zakaj.
Tu so na delu čustva, tista, ki niso samo enaka podobi, ki jo zaznavate v medijih. V medijih vam pogosto neki igralci zaigrajo reklamo in vanjo vložijo svoja čustva, kar potem vpliva na končne uporabnike, kar pa pogosto nima nobene zveze s tem, kakšno zgodbo so prišli povedat izdelki uporabnikom, kajti tudi ti igralci nosijo znotraj sebe neka zavestna ali potlačena čustva, ki jih končni uporabnik čuti.
To je marketing, igra s čustvi. Vendar pa je dobro premisliti katera čustva želimo, da naš izdelek odseva, ne glede na to, kar o njem govori reklama. Kajti, če naš izdelek seva žalost in trpljenje izdelovalcev ter jezo prodajalca, pa čeprav na zelo subtilnem nivoju, to vpliva na razpoloženje končnega uporabnika. In ne samo nanj, temveč na celotno verigo, ki ima opravka z izdelkom, kar pa je še tolikanj bolj pomembno, ko govorimo o marketinško-komunikacijskih izdelkih.
http://www.custveniinzeniring.si/
Čustveni inženiring
Čustva
Čustva so stara kot je star človek. Omogočajo nam orientacijo po svetu. Nekateri ravnamo in se na njih odzivamo zavestno nekateri podzavestno. Vse je samo odvisno od praga zaznave čustev pri vsakem posamezniku.
Vsak človek pri sebi zaznava neka čustva. Ta čustva mu predstavljajo cono ugodja, saj je z njimi domač in mu omogočajo, da se njegovo okolje ne spremeni. Vedno, ko smo ljudje postavljeni pred neko zunanjo spremembo le ta grozi tudi s spremembo v čustvih, v našem dojemanju sveta. Bodisi, da bomo morali več svobode zamenjati za manj svobode, manj svobode za več svobode, več ljubezni za manj ljubezni, več svobode za strah…
Dokler je predvidena sprememba v čustvih takšna, da ne ogrozi naše čustvene stabilnosti, jo sprejmemo brez obotavljanja. A če je sprememba drugačna rabimo za to malo več časa, oklevanja in osebnih razgovorov z drugimi in sabo ipd., a na koncu nas vse to oklevanje pripelje do takšne in drugačne odločitve. Vse naše odločitve temeljijo na čustvih, katerih končen rezultat je neko dejanje, ki v naše življenje prinese več ali manj tega kar si želimo.
Čustva, izdelki in storitve
Vsak izdelek, vsaka storitev vse ima svoja čustva. Torej so v vsem kar človek kdajkoli kupi od kogarkoli tudi čustva. Če smo dovolj pozorni jih lahko začutimo kot čustva, ki prihajajo od zunaj nas, ne tista, ki prihajajo iz našega telesa. Čustva torej, ki niso naša lastna. Vse kar je naredil človek ima svoja čustva in le ta oddajajo v prostor. A to niso čustva, ki jih ustvarjajo te kreacije, ne to so čustva tistih, ki so jih ustvarili.
Seveda je dostikrat res, da na to dejstvo sploh nismo pozorni, zato tega niti najbolj ne zaznavamo. A stanje na planetu Zemlja se hitro spreminja in ljudem se vedno bolj odpirajo nove zaznave in čutenje zato se uporabniki dokaj hitro obračajo od enih izdelčnih skupin na druge brez vsakega opozorila in to kar je bilo zanimivo danes več jutri ni. V uporabnikih se poglablja čutenje čustev, ki jim produkcijski procesi ne morejo slediti s pravo mero.
Velikokrat odhajajo veliki naročniki poslov, ker se je stanje spremenilo tako na eni strani kot na drugi, čeprav se sploh ni. Le čutijo, da se je in podjetje kar naenkrat ostane pred neko praznino, ki mu pomeni zmanjšani priliv dobička. Hkrati pa tudi brez vidnega razloga ni nekih novih poslovnih partnerjev, ki bi omogočili ponoven preboj tja, ker ste že bili ali med še uspešnejše igralce na trgu.
Konkurenčna prednost
Konkurenčna prednost je tisto, kar vzbuja pri nekom očitno prednost pred nekomer drugim, pa najsibo to končni izdelek, komunikacijsko sporočilo, marketinški produkt ali karkoli drugega. Očitno nima vaša konkurenčna prednost tako dosti za opraviti s tem kako dobro in prefinjeno opravljate to kar počnete, kajti odziv strank govori ravno nasprotno. Morda pa v konkurenčni prednosti le niso zajeti vsi elementi trženjskega spleta, morda je močan dejavnik to kar končni uporabniki dojemajo v svojih čustvih…
Ste že poizkusili čustveno dojeti to kar prodajate? Kakšna čustva vam vzbuja vaše delo, to kar ste izdelali kot posameznik in kot podjetje? No, takšna čustva začutijo tudi končni uporabniki. S kakršnimi koli čustvi namreč izdelujemo karkoli, vse to se vsrka v tisto, kar izdelujemo.
Uff, težko, boste rekli. Toliko ljudi v podjetju, ki v našo blagovno znamko pošiljajo to kar čutijo kdajkoli, toliko ljudi izdeluje takšne in drugačne izdelke in druge produkte v našem podjetju… Vsa ta čustva, vse to gre not. In če ste dovolj pozorni, in seveda senzitivni, da zaznate na zavestnem nivoju, boste zaznali v izdelku žalost svojega soseda, ki je odgovoren za izdelavo krogljičnega ležaja pri izdelku, ki ga prodajate. In vse to zaznavajo tudi vaše stranke. Morda sicer ne na zavestnem nivoju, v zavesti, a vedo, da z izdelkom nekaj ni tako, kot si oni to zaslužijo. In zdaj?
Kaj če bi vam kdo povedal, da se da spremeniti čustva s katerimi nagovarjate svoje sedanje in bodoče partnerje? Mislim, ne glede na to kako je oblikovano, sproducirano in posredovano naprej vaše sporočilo, izdelek, storitev ipd., ki kljub vaši očitni tehnični konkurenčni prednosti in ugledu ne zbuja pri končnih uporabnikih tega, kar bi si želeli, da bi? Mamljivo, ne?
Čustveni inženiring
Čustveni inženiring predstavlja točno to o čemer govori ta besedna zveza. Ne o zunanjem oblikovanju sporočila, storitev ali produktov, ki bi ustvarili občutek iluzornega čustva pri končnem uporabniku, temveč o pravem čustvu, ki znotraj njih prebudi občutja ugodja in zaželenosti.
Pri Čustvenem inženiringu uporabljamo starodavne šamanske postopke in metode s katerimi omogočimo, da skozi produkte pridejo čista in neposredna čustva s katerimi želite nagovoriti vaše uporabnike. Torej namesto vseh zadržanih potencialov zaradi mentalne in čustvene odsotnosti, ker je nekdo pač bil žalosten, jezen, trmoglav ipd. in ni mogel nečesa izdelati s popolnim potencialom, kar se čuti tudi v produktu, se očistijo vsa ta zastala in neizražena čustva in se nadomestijo s čistostjo, jasnostjo, potencialom ipd.
Mislite, da bo vaš poslovni partner sedaj v vaših poslovnih namerah še vedno čutil, da ga hočete opetnajstiti, prikrajšati za del njegovega dobička ali pa bo njegov odnos do vas in vašega dela bolj ustrežljiv in vam bo dovolil prikazati vaše prave potenciale in jih na koncu tudi kupiti?
http://www.custveniinzeniring.si/
Čustva so stara kot je star človek. Omogočajo nam orientacijo po svetu. Nekateri ravnamo in se na njih odzivamo zavestno nekateri podzavestno. Vse je samo odvisno od praga zaznave čustev pri vsakem posamezniku.
Vsak človek pri sebi zaznava neka čustva. Ta čustva mu predstavljajo cono ugodja, saj je z njimi domač in mu omogočajo, da se njegovo okolje ne spremeni. Vedno, ko smo ljudje postavljeni pred neko zunanjo spremembo le ta grozi tudi s spremembo v čustvih, v našem dojemanju sveta. Bodisi, da bomo morali več svobode zamenjati za manj svobode, manj svobode za več svobode, več ljubezni za manj ljubezni, več svobode za strah…
Dokler je predvidena sprememba v čustvih takšna, da ne ogrozi naše čustvene stabilnosti, jo sprejmemo brez obotavljanja. A če je sprememba drugačna rabimo za to malo več časa, oklevanja in osebnih razgovorov z drugimi in sabo ipd., a na koncu nas vse to oklevanje pripelje do takšne in drugačne odločitve. Vse naše odločitve temeljijo na čustvih, katerih končen rezultat je neko dejanje, ki v naše življenje prinese več ali manj tega kar si želimo.
Čustva, izdelki in storitve
Vsak izdelek, vsaka storitev vse ima svoja čustva. Torej so v vsem kar človek kdajkoli kupi od kogarkoli tudi čustva. Če smo dovolj pozorni jih lahko začutimo kot čustva, ki prihajajo od zunaj nas, ne tista, ki prihajajo iz našega telesa. Čustva torej, ki niso naša lastna. Vse kar je naredil človek ima svoja čustva in le ta oddajajo v prostor. A to niso čustva, ki jih ustvarjajo te kreacije, ne to so čustva tistih, ki so jih ustvarili.
Seveda je dostikrat res, da na to dejstvo sploh nismo pozorni, zato tega niti najbolj ne zaznavamo. A stanje na planetu Zemlja se hitro spreminja in ljudem se vedno bolj odpirajo nove zaznave in čutenje zato se uporabniki dokaj hitro obračajo od enih izdelčnih skupin na druge brez vsakega opozorila in to kar je bilo zanimivo danes več jutri ni. V uporabnikih se poglablja čutenje čustev, ki jim produkcijski procesi ne morejo slediti s pravo mero.
Velikokrat odhajajo veliki naročniki poslov, ker se je stanje spremenilo tako na eni strani kot na drugi, čeprav se sploh ni. Le čutijo, da se je in podjetje kar naenkrat ostane pred neko praznino, ki mu pomeni zmanjšani priliv dobička. Hkrati pa tudi brez vidnega razloga ni nekih novih poslovnih partnerjev, ki bi omogočili ponoven preboj tja, ker ste že bili ali med še uspešnejše igralce na trgu.
Konkurenčna prednost
Konkurenčna prednost je tisto, kar vzbuja pri nekom očitno prednost pred nekomer drugim, pa najsibo to končni izdelek, komunikacijsko sporočilo, marketinški produkt ali karkoli drugega. Očitno nima vaša konkurenčna prednost tako dosti za opraviti s tem kako dobro in prefinjeno opravljate to kar počnete, kajti odziv strank govori ravno nasprotno. Morda pa v konkurenčni prednosti le niso zajeti vsi elementi trženjskega spleta, morda je močan dejavnik to kar končni uporabniki dojemajo v svojih čustvih…
Ste že poizkusili čustveno dojeti to kar prodajate? Kakšna čustva vam vzbuja vaše delo, to kar ste izdelali kot posameznik in kot podjetje? No, takšna čustva začutijo tudi končni uporabniki. S kakršnimi koli čustvi namreč izdelujemo karkoli, vse to se vsrka v tisto, kar izdelujemo.
Uff, težko, boste rekli. Toliko ljudi v podjetju, ki v našo blagovno znamko pošiljajo to kar čutijo kdajkoli, toliko ljudi izdeluje takšne in drugačne izdelke in druge produkte v našem podjetju… Vsa ta čustva, vse to gre not. In če ste dovolj pozorni, in seveda senzitivni, da zaznate na zavestnem nivoju, boste zaznali v izdelku žalost svojega soseda, ki je odgovoren za izdelavo krogljičnega ležaja pri izdelku, ki ga prodajate. In vse to zaznavajo tudi vaše stranke. Morda sicer ne na zavestnem nivoju, v zavesti, a vedo, da z izdelkom nekaj ni tako, kot si oni to zaslužijo. In zdaj?
Kaj če bi vam kdo povedal, da se da spremeniti čustva s katerimi nagovarjate svoje sedanje in bodoče partnerje? Mislim, ne glede na to kako je oblikovano, sproducirano in posredovano naprej vaše sporočilo, izdelek, storitev ipd., ki kljub vaši očitni tehnični konkurenčni prednosti in ugledu ne zbuja pri končnih uporabnikih tega, kar bi si želeli, da bi? Mamljivo, ne?
Čustveni inženiring
Čustveni inženiring predstavlja točno to o čemer govori ta besedna zveza. Ne o zunanjem oblikovanju sporočila, storitev ali produktov, ki bi ustvarili občutek iluzornega čustva pri končnem uporabniku, temveč o pravem čustvu, ki znotraj njih prebudi občutja ugodja in zaželenosti.
Pri Čustvenem inženiringu uporabljamo starodavne šamanske postopke in metode s katerimi omogočimo, da skozi produkte pridejo čista in neposredna čustva s katerimi želite nagovoriti vaše uporabnike. Torej namesto vseh zadržanih potencialov zaradi mentalne in čustvene odsotnosti, ker je nekdo pač bil žalosten, jezen, trmoglav ipd. in ni mogel nečesa izdelati s popolnim potencialom, kar se čuti tudi v produktu, se očistijo vsa ta zastala in neizražena čustva in se nadomestijo s čistostjo, jasnostjo, potencialom ipd.
Mislite, da bo vaš poslovni partner sedaj v vaših poslovnih namerah še vedno čutil, da ga hočete opetnajstiti, prikrajšati za del njegovega dobička ali pa bo njegov odnos do vas in vašega dela bolj ustrežljiv in vam bo dovolil prikazati vaše prave potenciale in jih na koncu tudi kupiti?
http://www.custveniinzeniring.si/
Čustva
Čustva imamo ljudje, čustva imajo živali, čustva imajo stvari… Če že nimajo svojih, tistih, ki jih ustvarjajo sami, pa imajo čustva, ki jih oddajajo, saj jih zaznavamo, ko pogledamo na njih. Zaradi čustev, ki jih oddajamo mi oz. drugi tudi svet dojemamo kot ga dojemamo.
Matjaža, ki ima v sebi čustva jeze, to tudi oddaja in imamo ob njem priložnost, da začutimo kako to čustvo izgleda. Če se nam dopade ga lahko vsrkamo v sebe, tako rekoč posvojimo čustvo, ki ga je ustvaril Matjaž in ga lahko ponavljamo, dokler se nam to zdi prav ali pač začutimo priložnost, da bi ga ponovili znotraj svojega telesa. To potem naše telo začne oddajati, da ga lahko začutijo drugi in se nanj odzovejo, bodisi z odobravanjem ali ne kar je odvisno od njihovega odnosa do tega čustva.
Ljudje to počnemo ves čas, ustvarjamo čustva namreč. Hkrati pa jih tudi ves čas oddajamo. In kot ste lahko opazili imajo čustva, ki jih ustvarjajo tisti, ki jih lahko (v tem primeru človek) tudi lepljive lastnosti oz. takšne, da jih lahko tisti, ki čutijo do njih naklonjenost tudi prilepijo oz. posrkajo vase. Seveda takrat zavedno ali podzavedno začnejo to čustvo ponavljati kot neke vrste vajo, kar jim omogoča, da še bolj osvojijo njegove lastnosti, da bi jih v primeru potrebe lahko čim bolj verodostojno ponovili. In to traja tako dolgo, da se popolnoma ne izmojstrimo oz. dokler se ne odločimo, da je to čustvo oz. vaja, da bi ga osvojili še potrebna.
Čustva so idealen poligon za raziskovanje življenja, saj nam dajejo občutek, kaj je za nas prav in dobro ter kaj ni. Če namreč čutimo v telesu pristno ugodje, srečo, veselje ipd. je to znak, da je to kar v življenju počnemo tisto, kar podpira ustvarjanje in izražanje čustev znotraj našega telesa, takšno ustvarjanje oz. izražanje čustev pa tudi bogati naše življenje na vseh nivojih. V nasprotnem pa, če v telesu čutimo vse kaj drugega, neka negativna čustva, pa je to znak, da v življenju ustvarjamo čustva, ki podpirajo znotraj naše zaznave ustvarjanje takih negativnih čustev in seveda tudi njihovo čutenje v telesu ter njihovo oddajanje v svet.
Zaradi lepljive narave čustev se le-ta lepijo kamorkoli, kdor jih želi in najlažja tarča za to so živali in predmeti, ki ne ustvarjajo svojih lastnih čustev. Čustva torej oddajamo mi ljudje, prilepijo pa se tja kdor oz. kaj jim to dovoli. Lepijo se tudi na ljudi, kar ljudje z rednim umivanjem, rekreacijo, druženjem z naravo, preživljanjem časa v samoti ipd. lahko sprostimo, če si seveda to dovolimo. A dovoliti si je že druga stvar.
Nekateri ljudje so namreč od majhnega naučeni, da morajo ponavljati čustva, ki jih oddajajo drugi kot pokvarjena plošča in torej, da se vedno bolj oddaljujejo od tega kar si želijo čutiti sami zase. Globoko v sebi imajo namreč prepričanje, ki jim govori, da njihova čustva, ta čustva, ki jih sami ustvarjajo, da niso dovolj dobra, ne za njih same in ne za ostali svet in enostavno so začeli povzemati čustva tistih za katere verjamejo, da so dovolj dobri oz. boljši od njih.
Čustva se nam zdijo domača glede na to, kar nosimo v sebi in torej občasno ali redno tudi ustvarjamo in oddajamo. To je tudi razlog, da se z nekaterimi ljudmi razumemo boljše, z drugimi pa slabše. In enako je s predmeti in pa tudi z živalmi. Če je v njihovi bližini, predmetov oz. živali, bil človek, ki oddaja čustvo, ki nam je znano in se je dovolj dolgo nahajal v njihovi bližini oz. ga je dovolj dolgo oddajal, se je čustvo prilepilo na predmet oz. žival. To čustvo je v primeru, da ga še ni nadomestilo drugo s tem, ko je bil v bližini živali oz. premeta nekdo drug z bolj intenzivnim doživljanjem njegovih čustev, tam ostalo in ga lahko drugi tudi tam začutijo.
Ko torej zaznamo znano čustvo pač se tudi nanj odgovarjajoče odzovemo. Če nas odbija pač odbojno, če pa nas privlači pa ugodno. Ljudje se v življenju obračamo po čustvih ne glede na to kar pravi naš um, saj um tako ali tako sledi našim čustvom, ki so tam pred procesom razmišljanja, naš um je le tisti, ki se odzove glede na to kako mu je čustvo znano in glede na to kako se odzove, če mu je kaj znanega oz. neznanega.
Čustva so torej velik del življenja, če ne celo, saj ga krmilijo od zgoraj do spodaj, od leve do desne. Vprašanje je le, kaj mi naredimo glede tega. Ali želimo čustva doživljati zavestno in biti mi njihov gospodar ali pa jih prepustimo stihiji in se še vedno obnašamo nagonsko?
http://www.custveniinzeniring.si/
Matjaža, ki ima v sebi čustva jeze, to tudi oddaja in imamo ob njem priložnost, da začutimo kako to čustvo izgleda. Če se nam dopade ga lahko vsrkamo v sebe, tako rekoč posvojimo čustvo, ki ga je ustvaril Matjaž in ga lahko ponavljamo, dokler se nam to zdi prav ali pač začutimo priložnost, da bi ga ponovili znotraj svojega telesa. To potem naše telo začne oddajati, da ga lahko začutijo drugi in se nanj odzovejo, bodisi z odobravanjem ali ne kar je odvisno od njihovega odnosa do tega čustva.
Ljudje to počnemo ves čas, ustvarjamo čustva namreč. Hkrati pa jih tudi ves čas oddajamo. In kot ste lahko opazili imajo čustva, ki jih ustvarjajo tisti, ki jih lahko (v tem primeru človek) tudi lepljive lastnosti oz. takšne, da jih lahko tisti, ki čutijo do njih naklonjenost tudi prilepijo oz. posrkajo vase. Seveda takrat zavedno ali podzavedno začnejo to čustvo ponavljati kot neke vrste vajo, kar jim omogoča, da še bolj osvojijo njegove lastnosti, da bi jih v primeru potrebe lahko čim bolj verodostojno ponovili. In to traja tako dolgo, da se popolnoma ne izmojstrimo oz. dokler se ne odločimo, da je to čustvo oz. vaja, da bi ga osvojili še potrebna.
Čustva so idealen poligon za raziskovanje življenja, saj nam dajejo občutek, kaj je za nas prav in dobro ter kaj ni. Če namreč čutimo v telesu pristno ugodje, srečo, veselje ipd. je to znak, da je to kar v življenju počnemo tisto, kar podpira ustvarjanje in izražanje čustev znotraj našega telesa, takšno ustvarjanje oz. izražanje čustev pa tudi bogati naše življenje na vseh nivojih. V nasprotnem pa, če v telesu čutimo vse kaj drugega, neka negativna čustva, pa je to znak, da v življenju ustvarjamo čustva, ki podpirajo znotraj naše zaznave ustvarjanje takih negativnih čustev in seveda tudi njihovo čutenje v telesu ter njihovo oddajanje v svet.
Zaradi lepljive narave čustev se le-ta lepijo kamorkoli, kdor jih želi in najlažja tarča za to so živali in predmeti, ki ne ustvarjajo svojih lastnih čustev. Čustva torej oddajamo mi ljudje, prilepijo pa se tja kdor oz. kaj jim to dovoli. Lepijo se tudi na ljudi, kar ljudje z rednim umivanjem, rekreacijo, druženjem z naravo, preživljanjem časa v samoti ipd. lahko sprostimo, če si seveda to dovolimo. A dovoliti si je že druga stvar.
Nekateri ljudje so namreč od majhnega naučeni, da morajo ponavljati čustva, ki jih oddajajo drugi kot pokvarjena plošča in torej, da se vedno bolj oddaljujejo od tega kar si želijo čutiti sami zase. Globoko v sebi imajo namreč prepričanje, ki jim govori, da njihova čustva, ta čustva, ki jih sami ustvarjajo, da niso dovolj dobra, ne za njih same in ne za ostali svet in enostavno so začeli povzemati čustva tistih za katere verjamejo, da so dovolj dobri oz. boljši od njih.
Čustva se nam zdijo domača glede na to, kar nosimo v sebi in torej občasno ali redno tudi ustvarjamo in oddajamo. To je tudi razlog, da se z nekaterimi ljudmi razumemo boljše, z drugimi pa slabše. In enako je s predmeti in pa tudi z živalmi. Če je v njihovi bližini, predmetov oz. živali, bil človek, ki oddaja čustvo, ki nam je znano in se je dovolj dolgo nahajal v njihovi bližini oz. ga je dovolj dolgo oddajal, se je čustvo prilepilo na predmet oz. žival. To čustvo je v primeru, da ga še ni nadomestilo drugo s tem, ko je bil v bližini živali oz. premeta nekdo drug z bolj intenzivnim doživljanjem njegovih čustev, tam ostalo in ga lahko drugi tudi tam začutijo.
Ko torej zaznamo znano čustvo pač se tudi nanj odgovarjajoče odzovemo. Če nas odbija pač odbojno, če pa nas privlači pa ugodno. Ljudje se v življenju obračamo po čustvih ne glede na to kar pravi naš um, saj um tako ali tako sledi našim čustvom, ki so tam pred procesom razmišljanja, naš um je le tisti, ki se odzove glede na to kako mu je čustvo znano in glede na to kako se odzove, če mu je kaj znanega oz. neznanega.
Čustva so torej velik del življenja, če ne celo, saj ga krmilijo od zgoraj do spodaj, od leve do desne. Vprašanje je le, kaj mi naredimo glede tega. Ali želimo čustva doživljati zavestno in biti mi njihov gospodar ali pa jih prepustimo stihiji in se še vedno obnašamo nagonsko?
http://www.custveniinzeniring.si/
Tudi predmeti oddajajo čustva
Predmeti so del nežive narave in kot takšni ne ustvarjajo čustev. So pa idealen kontejner oz. nosilec za čustva, ki jih je nekdo položil vanj. Naj se sliši še kako za lase privlečeno je vse kar je potrebno le malo se ozreti okrog in začutiti. Ona žoga nam zbuja odpor, kovinska vrata delujejo zelo hladno, sonce je radostno in toplo, dež je pa oster…
Predmetom smo čustva pripisali ljudje, vendar pa ne samo to. S tem, ko smo predmetom nadeli čustva, ki smo jih vsakodnevno ali občasno čutili ob njih smo jih dejansko tudi iztisnili v njih in tako se predmeti dobili osebnost. Intenzivneje smo doživljali čustva ob predmetih močneje so se čustva zapisovala v te predmete. In če pomislimo, ob teh predmetih ne samo mi, temveč ob njih doživljajo tudi enaka čustva drugi ljudje. Če ne taka, pa drugačna, pač v skladu z njihovim odzivom na situacijo, ki jih je postavila pred čutenje.
To so že dolgo časa poznane lastnosti v nekaterih krogih in ti krogi jih s pridom izkoriščajo za svoje potrebe. Prodajni oglasi oddajajo čustva, tako tisti zaigrani kot tisti, ki so samo statični, grafično oblikovani. Če dva človeka narišeta isto stvar je vsaka drugačna, ker se drugače čuti. Tudi ista skladba, do potankosti isto zaigrana je drugačna, ker so notri čustva.
Zelo je torej pomembno kakšne predmete in s kakšnim razlogom imamo v svoji okolici. Če imamo namreč tiste v katerih je dosti čustev zagrenjenosti, mizerije, nesreče nas tudi ti predmeti nenehno spominjajo na ta čustva. Pa ne samo kot spomin, temveč v obliki tega kar čutimo bodisi na zavestnem ali podzavestnem nivoju, saj je naš odziv v bližini takih predmetov zagrenjenost, mizernost oz. nesrečnost.
Tega se morda niti ne zavedamo, a če pogledamo na dolgi rok so se nekatere stvari v našem življenju ravno zaradi teh čustev obrnile v smer kamor nismo želeli. Ves čas smo bili torej v bližini predmeta, ki je oddajal ta čustva in v neki situaciji smo se pač namesto drugače, pozitivno, pač odzvali negativno. Podobno kot z amuletom, ki je deloval, ker smo iz njega »vlekli« samo čustva, ki smo jih videli v njem in zato nam je v neki situaciji tudi vse šlo kot po maslu.
Čustva so mnogo več, kot se zdijo, saj nam odrejajo življenje. Pa ne samo tista, ki jih oddajajo živa bitja neposredno. Tudi tista, ki so odložena v neživih predmetih, saj neposredno vplivajo na to kar mi smo. S tem, ko smo v njihovi bližini nas dejansko spreminjajo v tisto, katero čustvo je v njih. Zakaj pa mislite, da se zaradi tega, ker nosite neko obleko počutite bolj seksi?
Če se torej želite vedno več in vedno dalj časa počutiti seksi nosite torej oblačila in vse ostalo, kar vam zbuja takšna čustva.
http://www.custveniinzeniring.si/
Predmetom smo čustva pripisali ljudje, vendar pa ne samo to. S tem, ko smo predmetom nadeli čustva, ki smo jih vsakodnevno ali občasno čutili ob njih smo jih dejansko tudi iztisnili v njih in tako se predmeti dobili osebnost. Intenzivneje smo doživljali čustva ob predmetih močneje so se čustva zapisovala v te predmete. In če pomislimo, ob teh predmetih ne samo mi, temveč ob njih doživljajo tudi enaka čustva drugi ljudje. Če ne taka, pa drugačna, pač v skladu z njihovim odzivom na situacijo, ki jih je postavila pred čutenje.
To so že dolgo časa poznane lastnosti v nekaterih krogih in ti krogi jih s pridom izkoriščajo za svoje potrebe. Prodajni oglasi oddajajo čustva, tako tisti zaigrani kot tisti, ki so samo statični, grafično oblikovani. Če dva človeka narišeta isto stvar je vsaka drugačna, ker se drugače čuti. Tudi ista skladba, do potankosti isto zaigrana je drugačna, ker so notri čustva.
Zelo je torej pomembno kakšne predmete in s kakšnim razlogom imamo v svoji okolici. Če imamo namreč tiste v katerih je dosti čustev zagrenjenosti, mizerije, nesreče nas tudi ti predmeti nenehno spominjajo na ta čustva. Pa ne samo kot spomin, temveč v obliki tega kar čutimo bodisi na zavestnem ali podzavestnem nivoju, saj je naš odziv v bližini takih predmetov zagrenjenost, mizernost oz. nesrečnost.
Tega se morda niti ne zavedamo, a če pogledamo na dolgi rok so se nekatere stvari v našem življenju ravno zaradi teh čustev obrnile v smer kamor nismo želeli. Ves čas smo bili torej v bližini predmeta, ki je oddajal ta čustva in v neki situaciji smo se pač namesto drugače, pozitivno, pač odzvali negativno. Podobno kot z amuletom, ki je deloval, ker smo iz njega »vlekli« samo čustva, ki smo jih videli v njem in zato nam je v neki situaciji tudi vse šlo kot po maslu.
Čustva so mnogo več, kot se zdijo, saj nam odrejajo življenje. Pa ne samo tista, ki jih oddajajo živa bitja neposredno. Tudi tista, ki so odložena v neživih predmetih, saj neposredno vplivajo na to kar mi smo. S tem, ko smo v njihovi bližini nas dejansko spreminjajo v tisto, katero čustvo je v njih. Zakaj pa mislite, da se zaradi tega, ker nosite neko obleko počutite bolj seksi?
Če se torej želite vedno več in vedno dalj časa počutiti seksi nosite torej oblačila in vse ostalo, kar vam zbuja takšna čustva.
http://www.custveniinzeniring.si/
Kar ješ to dobesedno postajaš
In ne govorim samo o fizični hrani, ki jo vnašamo v telo kot hranila za njegovo vsakodnevno delovanje. Na hrano gledam kot na čisto vse kar vnesemo v svoje telo, saj ga vse kar pride do oz. v naš organizem, hrani. Tudi čustva so hrana, tudi občutja so hrana, saj so le-ta glavna za to kako doživljamo svoj svet tako v sedanjosti kot v prihodnosti, hkrati pa so tudi tista, ki so nam govorila kakšen je bil naš svet v preteklosti.
Vse kar smo pojedli v preteklosti nas je oblikovalo. Fizična hrana je oblikovala naša telesa, a ta hrana je končala tam zaradi čustev. No, ne samo zaradi čustev. Tam je končala tudi zaradi lakote. Vendar pa se je njena kvaliteta obarvala zaradi našega čustvenega pogleda na svet. Naše dojemanje za čutenje nekih občutkov oz. čustev, ki so izbijali bodisi iz podzavestnega ali zavestnega nivoja, nam je omogočilo, da smo določili, kaj smo potrebovali v tistem trenutku za tolažbo.
Da, čustva so tista, ki nam poleg vsega lepega omogočajo tudi tolažbo. Točno vemo kdaj in kje moramo v sebe vnesti kako čustvo, da bomo zadovoljeni. No, vsaj če se poslušamo, saj nam čustva govorijo fantastično zgodbo o nas samih. Govorijo nam, ko je stanje našega organizma takšno kot mora biti, govorijo nam pa tudi, ko temu ni tako. Seveda pa nam tudi sporočajo, ali je nekaj za kar se odločamo primerno, da to vnesemo v sebe oz. damo na sebe, da bo stanje našega organizma takšno, da bomo lahko delovali v svetu v katerem živimo.
Ljudje, ki vedo za to zgodbo jo s pridom uporabljajo. Eni na zavestnem nivoju, drugi spet ne. A tem, ki ji sledijo, je v življenju v redu. Tistim drugim pač, pa malo manj. A kar je bistveno tukaj je to, da se vedno več ljudi želi počutiti dobro ne le v svojih telesih, temveč tudi v svojih življenjih, na kar se je s pridom odzvala evolucija človeškega organizma.
Vedno več ljudi se namreč zaveda svojega čutenja in svojih čustev in vedno več se jih bo. Ljudje so začeli čutiti in zaznavati nivoje čustev, kot jih niso nikoli poprej in se tudi vedno bolj odzivajo na svoja čustva, kar se kaže skozi takšne in drugačne svetovne pretrese.
Pa boste rekli, da so to »negativne« čustva, na katera se odzivajo. No, niti ni pomembno na katera se odzivajo, kar je tukaj važno je to, da so začeli zaznavati, čutiti in se odzivati na dolgo potlačena čustva. In ne smemo pozabiti, da s tem, ko človek izrazi, da mu nekaj več ne odgovarja, da se tudi vedno bolj zaveda, kaj pa je tisto, kar mu odgovarja.
In kaj mu odgovarja? Želi se počutiti izpolnjenega, ne več tako, kot to želijo zanj drugi. Človeku je dovolj tega, da jim drugi govorijo, kaj je za njega v redu. To hoče začutiti in s tem, je evolucija človeka naredila nov korak naprej, saj je človeku omogočila močnejše čutenje. To se dogaja po svetu. Samo razgledati se je malo potrebno. Ljudje so vedno bolj začeli čutiti to kar si želijo sami in začeli so zavračati to kar si ne želijo sami.
http://www.custveniinzeniring.si/
Ko se marketing in duhovnost srečata
Vsak nekaj zaznava. Nekateri na zavestnem nivoju, nekateri ne. A oboji, tako tisti, ki delajo s posredovanjem marketinških sporočil, kot tisti, ki delajo z zdravilnimi ali kakršnimi koli drugimi energijami, delajo z nečim, kar je za večino nevidno. Nekateri v reklamah čutijo prizadetost in strah, drugi spet ne. In podobno je pri energiji.
Vsak človek se je že kdaj v življenju soočil s kakšno čudno, nerazumljivo stvarjo. Včasih jo je spremljalo tudi kako zavestno novo čustvo, ki ga ni začutil še nikoli. Definitivno pa takrat, ko smo prvič privekali na fizični svet, ob porodu namreč. Tega se seveda največkrat ne spominjamo. Vendar pa je že takrat bil določen začeten nivo našega zavestnega zaznavanja sveta in kdor je želel je lahko to zaznavo uril ter postajal v njej boljši in boljši, kdor ne, pa pač ne. A največkrat je bilo življenje tisto, ki nas je postavilo pred urjenje naše zaznave in čutenja.
Tako so tisti, ki imajo bolj izostrene čute, imeli veliko priložnost, da so le-to skozi svoje okolje, bližnje in daljne, pilili do te mere, da je sedaj na tem nivoju kot je sedaj. In sedaj jo seveda s pridom lahko uporabljajo pri tem kar počnejo in seveda v življenju na sploh. To jim je tudi dalo »konkurečno« prednost, da so v življenju lažje prišli do tistega, kar jim je omogočala njihova zaznava samega sebe.
Če so torej bili plahi, jim je življenje največkrat postreglo s premnogimi priložnostmi v obliki ljudi in dogodkov, da so lahko to izurili do te mere, da so sedaj lahko drugačni in si izbirajo situacije in dogodke, ki jih ne plašijo ter jim hkrati nudijo želeni nivo zadovoljstva. Če so seveda izkoristili priložnost življenjskega treninga. In če ne, ni nič narobe, razlika je le v tem, kaj si prvi dovolijo in drugi ne.
Podobna zgodba je z duhovnostjo, duhovnimi ljudmi. In tukaj ne govorim o tistih, ki iz glave stresajo duhovne nauke, živijo pa ne po njih, temveč o tistih, ki s svojim poglobljenim razumevanjem sveta na njem puščajo takšne in drugačne odtise. Eni delajo kot zdravilci, drugi čistijo naravo in prostore, tretji manipulirajo z ognjem, četrti oblikujejo čustva…. A če pogledamo, oboji, tako ljudje iz marketinga, kot tisti iz vrst duhovnosti delajo z nečim, kar je očem nevidno, z nečim, kar se samo čuti.
In kaj to nekaj je? To nekaj je nevidna substanca vesolja, ki se lahko poimenuje življenje, lahko jo tudi poimenujemo energija, ali pa čustva… Vse namreč, kar se odvija na nevidnem nivoju, se čuti in kot takšno nosi s sabo nek občutek. Če smo pozorni, ga lahko zaznamo. In ravno ta občutek je tisti, ki nam prinese prednost v čemerkoli že to počnemo.
Vsi smo že imeli te izkušnje. Morda samo notranji občutek v šoli ali pri punci, fantu. Ali pa glede vremena. A vse to se nam zdi preveč, da bi lahko zaupali in verjeli, da se to res dogaja. Tisti pa, ki so se naučili slediti in zaupati sebi in temu, kar čutijo, tisti pa so veličastni v tem kar počnejo.
Oboji torej, tako ljudje iz marketinga kot duhovneži, zdravilci, zaupajo in sledijo temu kar jim govori občutek, kajti občutek je glavno vodilo našega ravnanja v svetu. In tisti, ki se tega zavedajo vedo tudi kako prikrojiti to nevidno kar ustvarjajo, da bo prebudilo želeni učinek v tistem, ki to opazuje ali je kako globlje vpleten v dogajanje. Razlika je le v tem, kakšno orodje za to kateri on njih uporabi, da prebudi izkušnjo znotraj teles tistih, ki so udeleženi v dogajanju.
http://www.custveniinzeniring.si/
Vsak človek se je že kdaj v življenju soočil s kakšno čudno, nerazumljivo stvarjo. Včasih jo je spremljalo tudi kako zavestno novo čustvo, ki ga ni začutil še nikoli. Definitivno pa takrat, ko smo prvič privekali na fizični svet, ob porodu namreč. Tega se seveda največkrat ne spominjamo. Vendar pa je že takrat bil določen začeten nivo našega zavestnega zaznavanja sveta in kdor je želel je lahko to zaznavo uril ter postajal v njej boljši in boljši, kdor ne, pa pač ne. A največkrat je bilo življenje tisto, ki nas je postavilo pred urjenje naše zaznave in čutenja.
Tako so tisti, ki imajo bolj izostrene čute, imeli veliko priložnost, da so le-to skozi svoje okolje, bližnje in daljne, pilili do te mere, da je sedaj na tem nivoju kot je sedaj. In sedaj jo seveda s pridom lahko uporabljajo pri tem kar počnejo in seveda v življenju na sploh. To jim je tudi dalo »konkurečno« prednost, da so v življenju lažje prišli do tistega, kar jim je omogočala njihova zaznava samega sebe.
Če so torej bili plahi, jim je življenje največkrat postreglo s premnogimi priložnostmi v obliki ljudi in dogodkov, da so lahko to izurili do te mere, da so sedaj lahko drugačni in si izbirajo situacije in dogodke, ki jih ne plašijo ter jim hkrati nudijo želeni nivo zadovoljstva. Če so seveda izkoristili priložnost življenjskega treninga. In če ne, ni nič narobe, razlika je le v tem, kaj si prvi dovolijo in drugi ne.
Podobna zgodba je z duhovnostjo, duhovnimi ljudmi. In tukaj ne govorim o tistih, ki iz glave stresajo duhovne nauke, živijo pa ne po njih, temveč o tistih, ki s svojim poglobljenim razumevanjem sveta na njem puščajo takšne in drugačne odtise. Eni delajo kot zdravilci, drugi čistijo naravo in prostore, tretji manipulirajo z ognjem, četrti oblikujejo čustva…. A če pogledamo, oboji, tako ljudje iz marketinga, kot tisti iz vrst duhovnosti delajo z nečim, kar je očem nevidno, z nečim, kar se samo čuti.
In kaj to nekaj je? To nekaj je nevidna substanca vesolja, ki se lahko poimenuje življenje, lahko jo tudi poimenujemo energija, ali pa čustva… Vse namreč, kar se odvija na nevidnem nivoju, se čuti in kot takšno nosi s sabo nek občutek. Če smo pozorni, ga lahko zaznamo. In ravno ta občutek je tisti, ki nam prinese prednost v čemerkoli že to počnemo.
Vsi smo že imeli te izkušnje. Morda samo notranji občutek v šoli ali pri punci, fantu. Ali pa glede vremena. A vse to se nam zdi preveč, da bi lahko zaupali in verjeli, da se to res dogaja. Tisti pa, ki so se naučili slediti in zaupati sebi in temu, kar čutijo, tisti pa so veličastni v tem kar počnejo.
Oboji torej, tako ljudje iz marketinga kot duhovneži, zdravilci, zaupajo in sledijo temu kar jim govori občutek, kajti občutek je glavno vodilo našega ravnanja v svetu. In tisti, ki se tega zavedajo vedo tudi kako prikrojiti to nevidno kar ustvarjajo, da bo prebudilo želeni učinek v tistem, ki to opazuje ali je kako globlje vpleten v dogajanje. Razlika je le v tem, kakšno orodje za to kateri on njih uporabi, da prebudi izkušnjo znotraj teles tistih, ki so udeleženi v dogajanju.
http://www.custveniinzeniring.si/
Naročite se na:
Objave (Atom)